SK Erazem

Sabljanje še nikoli ni bilo tako zabavno!

Objave v časopisih - 1984



Mladina, 7.6.1984

IZKUŠNJE  SO POGOJ ZA USPEH 

ANDREJ ZAJEC, SABLJAČ

Obvladovanje sabljaške veščine je bilo včasih življenjsko pomembno, saj so ljudje mnoge večje in manjše probleme razreševali s tem hladnim orožjem. Posebej moško plemstvo sp že v najranejši mladosti naučili ravnati s sabljo ali mečem, vitezi pa so potem svoje znanje v krvavih spopadih temeljito preizkusili. Od starih časov pa do danes je človeštvo razvilo učinkovitejša orožja za ubijanje, kot so sablje, sabljanje pa je še vedno ostala veščina, ki jo sodobni vitezi sedaj preizkušajo na športnih tekmovanjih. Tudi danes je pomembno zgodaj začeti spoznavati skrivnosti sabljanja, čeprav mojstrstvo zagotavlja šele večletno treniranje in tekmovanje.

Andrej Zajec

Andrej Zajec je eden najboljših slovenskih mladih sabljačev, saj je na nedavnem državnem prvenstvu članov v Ljubljani osvojil 5. mesto. Sicer pa je 16-letni dijak I. letnika ljubljanske tehnične šole za strojništvo in član sabljaškega kluba Športoprema.


- Kdaj si začel sabljati?


"Sabljati sem začel povsem slučajno sočasno s sestro in bivšim sošolcem, ko je junija 1977 oče iz tujine prinesel sabljaško opremo. Tudi oče je bil včasih sabljač, večkratni državni prvak v različnih kategorijah, sodeloval pa je tudi na svetovnih prvenstvih. Resneje in bolj organizirano pa sem se začel ukvarjati s sabljanjem, ko so v Šentvidu, kjer stanujem, ustanovili še moj sedanji sabljaški klub."


- Kako si začel tekmovati?


"Na prvem večjem turnirju sem sodeloval že leta 1978 v Mariboru, kjer sem vse dvoboje izgubil, vendar nekako je pač treba začeti. Tekmovati sem začel s floretom, po dobrih treh letih pa sem presedlal med prave sabljače."


- Katere so zvrsti sabljanja?


"Sabljanje delimo v tri zvrsti glede na vrsto orožja. Moški uporabljamo in tekmujemo s floretom, mečem in sabljo, ženske pa le s floretom. Pravila so za vsa orožja približno enaka, vsi dvoboji pa so tudi na enakem podolgovatem in omejenem prostoru.


Za zadetek - sabljači uporabljamo francosko besedo touche - velja pri floretu in meču dotik s konico orožja. Za ugotavljnanje zadetkov uporabljamo tudi električne naprave, pri sablji pa je veljaven dotik tudi z rezilom, zato dvoboj vodi samo sodnik s štirimi pomočniki. Pri floretu zadostuje za točko dotik trupa, pri meču velja dotik kateregakoli dela telesa, pri sablji pa napadamo telo nad pasom."


- Kako se orožja razlikujejo?


"Orožja se razlikujejo po obliki kline, dolga pa so približno enako. Klina sablje ima obliko trapeza z velikim ročajem za zaščito cele roke, ki je lahko tudi cilj nasprotnikovega napada. Najtežje orožje je meč z velikim okroglim rokobranom. Floret je podoben meču, le da je znatno lažji z manjšo klino in manjšim rokobranom. Konica ni nikjer ostra, da se zmanjša nevarnost poškodbe. K večji varnosti pa prispeva tudi oprema, ki ščiti vse dele telesa, in maska za zaščito obraza in glave."


- Koliko stane sabljaška oprema?


"Celotna oprema z orožjem stane okoli 30.000 dinarjev, večino pa moramo kupiti v tujini, saj je pri nas nihče ne izdeluje. Na tekmovanjih obvezno uporabljamo opremo bele barve, zaradi lažjega ocenjevanja zadetkov. Pod dresom imamo debelo spodnje oblačilo, ki zavaruje telo pred včasih močnimi in bolečimi udarci s sabljo, maske pa so narejene iz jeklene žice."


- Kako tekmujete?


"Pri vseh zvrsteh sabljanja zadostuje za končno zmago v dvoboju petkrat ali desetkrat zadeti nasprotnika, odvisno od stopnje tekmovanja. Dvoboji so tudi časovno omejeni na 6 ali 11 minut, in če že prej dvoboj ni odločen, je zmagovalec tisti, ki je v predvidenem času večkrat zadel nasprotnika. Če pa je po izteku časa rezultat neodločen, dvoboj podaljšajo do naslednjega prvega odločilnega zadetka."


- Ali je sabljanje razširjen šport?


"V Ljubljani so štirje klubi, skupno z mariborskim pa jih je v Sloveniji pet. Sabljaški klubi so tudi v drugih republikah in pokrajinah, vendar jih ni niti približno toliko kot recimo nogometnih. Sabljači veliko tekmujemo, največ je turnirjev za celoletno točkovanje, seveda pa tekmujemo tudi za republiško in državno prvenstvo v mladinskih in članskih kategorijah. Sodelujemo tudi na mednarodnih turnirjih, predvsem v sosednjih deželah Italiji, Avstriji in Madžarski. Sicer pa smo Jugoslovani bolj v ozadju evropskega sabljanja, saj dosegamo povprečne rezultate tudi na balkaniadah. Med najbolj razvitimi sabljaškimi narodi so Francozi, Italijani, Poljaki in Madžari, v neevropskih državah, razen v Kanadi in ZDA, pa sabljanja skoraj ne poznajo." 


- Koliko in kako treniraš?


"Treniram trikrat na teden po 90 minut, predvsem s trenerjem-očetom, ki mi popravlja tehniko in taktiko. V okviru treninga so tudi dvoboji s klubskimi partnerji. Člani Športopreme treniramo na osnovni šoli Riharda Jakopiča, okoli dvajset jih pride na vsak trening. Čeprav nas je bolj malo, pa smo mnogi člani kluba dosegli že odlične rezultate na državnih prvenstvih v vseh kategorijah."


- Katere največje uspehe si dosegel?


"Vse najboljše rezultate sem dosegel v letošnjem letu. Poleg 5. mesta na državnem članskem prvenstvu sem tudi letošnji republiški mladinski in članski prvak ter mladinski državni prvak."


- Kaj je pogoj za uspeh?


"Predpogoj za uspeh je dobra tehnika in velika izkušenost, saj tekmovalci večinoma dosegajo največje uspehe šele po več letih treniranja in tekmovanja. Za sabljanje niso potrebne posebne telesne predispozicije, skorajda vsakdo lahko uspe s trdim in zagrizenim delom. Tradicionalno so le tekmovalci z mečem višji od drugih sabljačev." 


- Kakšne možnosti imaš za napredek?


"Rad bi osvojil še državno člansko prvenstvo in se uvrstil v člansko državno reprezentanco kot mladinec. Na mednarodne uspehe pa zaenkrat še ne mislim, saj za mednarodno uveljavitev najbrž ne bo dovolj denarja. Sabljanje nima dovolj podpore v naši družbi, večino sredstev za delovanje našega kluba recimo dobimo od pokrovitelja. Pravo mojstrstvo v sabljanju se pridobi šele s tekmovanjem v močni mednarodni konkurenci, za kar pa v klubu in zvezi nimamo dovolj denarja." 


- Kaj ti pomeni sabljanje?


"Sabljanje je plemenit šport, kjer je staro viteštvo še vedno zelo prisotno. Čeprav je borilni šport, pa ne moreš nasprotnika premagati z grobo silo, ampak z znanjem in spretnostjo. Poškodbe pri sabljanju so na žalost še pogoste, čeprav nihče noče zavestno raniti nasprotnika in je kriva za poškodbo večkrat pomanjkljiva oprema. Zame je sabljanje predvsem zelo vznemirljiv šport, ki zahteva veliko koncentracije, trdne volje in končno tudi poguma. Je tudi zanimiv šport, čeprav dvoboji sabljačev - tekmovalcev vseeno niso niti približno podobni režiranemu sabljanju na filmih."

 

Marjan Lacić

Fotografija: Janez Bogataj

Desktop Site